V prvi fazi govorimo o NARAŠČANJU NAPETOSTI med povzročiteljem in žrtvijo. Povzročitelj nasilja lahko ob povsem običajnih življenjskih situacijah postaja napet, živčen, nervozen, žrtev pa to njegovo vedenje, poskuša zregulirati in zmanjšati na način, da se mu prilagaja, ga miri in poskuša ne-vznemirjati. Trudi se, da bi predvidela njegovo vedenje, izogiba se dejanjem in besedam, ki bi ga »ujezila« in mu dala povod za izbruh. Žrtev KRIVI SEBE, saj ji ne uspe preprečiti IZBRUHA nasilja. Lahko rečemo, da se je »skuhala juha, ki ni dovolj vroča, niti ne dovolj hladna, je premalo slana in preveč mastna«.

V fazi IZBRUHA pride do različnih oblik nasilja. Ta faza je za žrtev nepredvidljiva, saj ne more vedeti, kaj se bo zgodilo in kako se bo povzročitelj odzval. Pogosto pride do psihičnega in verbalnega nasilja, ko povzročitelj nasilja žrtev ponižuje in kritizira, ji grozi, jo nadzira, obtožuje, prelaga odgovornost nanjo itd., lahko pa tudi do fizičnega in spolnega nasilja. Povzročitelj lahko za svoj izbruh okrivi žrtev, vendar pa NASILJE NIKOLI NI POSLEDICA ŽRTVINEGA VEDENJA.

Izbruhu sledi čas, ko se partnerja sprva odmakneta drug od drugega, za tem pa pride FAZA OBŽALOVANJA in PONOVNEGA ZBLIŽEVANJA. Partnerja se ponovno navidezno zbližata, si »obljubita, da se ne bosta več prizadela«; povzročitelj obljubi, da se izbruh ne bo več ponovil, žrtev pa, da ne bo več »izzivala«. Povzročitelj svojo žrtev prepričuje, da jo potrebuje, da ne more živeti brez nje, ji obljublja, da se bo poboljšal in si poiskal pomoč, žrtev nasilja pa v svojem prepričanju, da je sama »kriva«, želi povzročitelju pomagati, želi ga rešiti. To fazo imenujemo MEDENI TEDNI, ko je vse »kot v pravljici«. Oba verjameta v to, da bo njuna ljubezen rešila vse. Žrtev želi narediti vse, da bi ohranila obdobje navideznega miru in sožitja, trudi se, da bi vsa vedenja povzročitelja znala predvideti, dela vse, da ga ne vznemirja. S tem njun odnos nevede ponovno preide v prvo fazo in krog nasilja se sklene.